sanje so daleč
moraš jih najti
ne ostajaj doma
sedeč z revijo v rokah
vzemi palec in svoje telo
pojdi na pot
k oddaljenemu horizontu

poglej luno
nad vodo
umiva se

lica ji umivajo valovi
z vodnimi kristali
ki prinašajo lepoto iz globin

poglej v luno
potaplja se v mesečino
in se vrača opita
odeta v srebro

Dvigni pogled z robov sanj
in ga usmeri na ulico,
poglej kako psi preganjajo lačne mačke,
posode za smeti so izpraznili lačni ljudje.

Zgodba pa se je pričela drugače.
Vem.
Oba sva lačna
s pogledom usmerjenim v temo sle,
na kolenih prosiva za čudež,
nekega neimenovanega svetnika.

Zemeljsko pretvarjava v nebeško
in vprašujeva ali obstaja raj?
Ne pričakujeva odgovora,
stegujeva roke,
združujeva ostanke počenih hostij
in skupaj zapuščava dan.

Ljudje smo bitja,

ki hodimo po poti življenja
polni trnja in ognja.
Povsod sami.
V ljubezni, ko se rodi,
ob bolečini rojevanja
in, ko nas požira tema.

Le včasih se ujamemo
v skupen korak.
Koraki pa težki, v skupni muki,
podajamo si roke, močno,
kričimo, da smo bratje,
zadnji v rodu.

In vse kar imamo,
misli, občutke…
vse to se deli
in nič ni bolj noro,
kot dajati svoje
in jemati tuje.

In potem se zopet osamimo
v bitje v katerem gremo skupaj
k veliki temi.
Držimo se močno, a vendar -
BREZKONČNO SAMI.

Oh, skala, zakaj se tako oklepaš morja?
In zakaj te sonce neznosno peče?
Zakaj ne sede galeb nate in ti pove:
sonce in morje ti nanašata bolečino,
ne prizanašata ranam s soljo in vročino.
Okopana stojiš, za bolečino ti ni mar.

Toda duša in misli so zakopane
globoko v skalnem srcu,
ki bije počasi in zna imeti rado.
Naj jo galeb preleti,
saj noče njegovih nog, ki prinašajo bolečino!
Odleti naj k drugi skali, naj jo pusti,
da jo peče sonce in razjeda sol.

Vidim zvezdo,
blešči na nebu,
vidim zvezdo,
lepo in čisto.

Rad imam to zvezdo,
ki žari iz duše,
ker samo lepoto
in dobroto izžareva.

Njena roka je zeleno reko prenesla v oči,
njene oči so zelene
in roka tako topla.
In telo?
Kot deblo naplavljeno na obalo,
za obdelovanje, naravno.

Zakaj govorim o tem
in mešam ljubezen z naravo?
Ali je potreben občutek
pripadanja zemeljskemu telesu?
Zakaj nadaljujem iz pesmi v pesem
ljubezen vstavljati v gozdove in rečna korita?

Afriški domorodec, nag do pasu
izvleče deblo na obalo,
opazuje ga, dolgo,
kot, da se z njim spoznava.
Vem kaj namerava.
Osušil ga bo in pretvoril v umetnino.

Vem, da bo poklical prijatelje,
ravno tako gole do pasu,
da mu pomagajo
končano umetnino prenesti v tabor
in postaviti pred njen bivak.

Ona nima zelenih oči,
ampak občuti enako kot ti,
ko bereš mojo pesem,
ki sem jo napisal,
moja draga.

Vroča noč,
polnoč.

Skozi odprto okno
pogled na polno luno,
zaslepljujoč.
Italijanska glasba,
tam daleč, daleč,
čez mejo.

Tišina, gluha,
zatočišče.
Nočko, lahko noč.

Če je mogoče
bi želel govoriti z vami.
ne bojte se, vem, da je mogoče,
videli boste - ne iščem preveč.
Če je le mogoče
bi poslušal  vaše besede,
želel bi vedeti
ali iz srca prihaja človeška ustvarjalnost.

Če ljubezen naliva čašo z nesporno željo,
da se živi,
da se rojeva, da se ljubi,
da se umre.

Rad bi vedel,
če se življenje pričaka z roko v roki
v zelenem gaju cipres,
skupaj s predniki in potomci.

Želel bi slišati vaše glasove, moč besed,
videl bi rad moč človečnosti,
ali se najdejo bratje in sestre,
da mame pojejo uspavanke
in očetje govorijo s sinovi.

Sam bi govoril z vami,
ne zanimajo me besede,
zanima me vaša notranjost.

Sanje blažijo bolečino,
žalost, ljubezen,
sanje barvajo življenje -
v mavrične barve.